Prepovedani gozd

Prepovedani gozd je gozd na ozemlju Bradavičarke, vendar pa je učencem tam prepovedano hoditi. Tega se seveda večina učencev ne drži.
V njem bivajo volkodlaki in druga nevarna živalska bitja, govori pa se da ima Neelstinova hčer zdaj tam svoje sovražnike in čaka na napad Bradavičarke.

Leyla se kot že tolikokrat poprej ni zmenila za pravila in je zakorakala na območje Prepovedanega gozda. Čeprav je bila V Gryfondomu se pravil ni držala nič bolj kot kakšen Spolzgadovec. Počasi je stopala med zavetjem dreves in upala, da bo kje srečala svojo mačko, Reo. 'Zanimivo naključje', je pomislila, ko se je spomila, da je temni gospodarici ime Reanna. No, ime njene mačke vsekakor ni odzvanjalo ničesar temnega. Ker se je že spuščal mrak je prižgala palico in si jo podržala nad glavo. Z zanimanjem je opazovala frfotavi ples modro-črnega metulja, ki se je kmalu izgubil med drevesi. Gozd je poznala skoraj tako dobro kot lasten žep, toda v bližino gospodaričinega tabora raje ni zahajala. Pa ne ker bi se je bala, preprosto ji ni bilo do tega, da bi si nakopala še kaj več sovražnikov. Že tako jih je imela zaradi svojega precej temperamentnega značaja več kot dovolj. Bila je že globoko v gozdu, ko se je spomnila nameniti uri bežen pogled. Ura je bila osem in kmalu bo popolnoma tema zagrnila pot nazaj. Zato se je premišljeno odpravila nazaj in vsaket toliko časa postala, da bi preverila, če še hodi po pravi poti. Ko je prišla že skoraj do roba gozda je v mesečini zagledala znano človeško silhueto. "Eveliina?" je šepnila in ko je stopila bliže jo je prepoznala. Prijateljici sta bili praktično odkar je prišla na šolo. V mnogih pogledih sta se razhajali, tudi glede gospodarice, ampak ju je vseeno povezovalo nekaj nedoumljivega.

Eveliina je zamišljeno tavala po preopvedanem gozdu. Začelo se je mračiti in luna je obsijala njen obraz. Rada se je sprehajala po prepovedanem gozdu, še posebno zdaj, ko se je govorilo da je notri temna gospodarica. Ob misli nanjo se ji je na pustem obrazu narisal nasmeh.
Hodila je dalje in njene modre oči so vsake toliko časa švigale proti notranjosti gozda. Naenkrat je zaslišala svoje ime. Obrnila se je in zagledala svojo prijateljico iz gryfondoma. Vedno sta se dobro razumeli a v marsičemu sta imeli različne poglede, še posebej glede temne gospodarice, kar je Eveliino nekoliko motilo. Vseeno pa je bila vesela Layle "O Layla!" Je z nasmehom pozdravila in stopila bližje "Iščeš kaj, ali pa se samo potepaš?" jo je vprašala in pogledala naravnost v oči.

Nasmehnila se je Eveliini in ji stopila naproti. "Nič posebnega ne iščem, samo malo se sprehajam." S pogledom je oplazila bledo Eveliinino obličje in nato zamišljeno podrgnila svojo palico, da so iz nje poletele iskre in skoraj vžgale suho listje na tleh. "Ups," je nezainteresireno zamrmrala ko je pogasila sikajoče plamenčke. V Eveliininih očeh je odseval lunin sij in jim dajal nevarno, kovinsko modro barvo. Leyla se je rahlo nevarno nasmehnila in se zastrmela v zvezde. "In kaj posebnega je tebe prineslo na ta kraj? Si prišla h gospodarici?" Vprašanje je postavila čisto običajno, brez vsakršnih namigov, saj sta glede tega šli skozi brezštevilne prepire in Leya se je pač sprijaznila, da se Eveliina zanima za temno magijo in simpatizira z gospodarico. Prav tako kot je upala, da se bo ona sprijaznila s tem, da se bo v bitki postavila na stran svetlih. Vedno jih je imenovala svetli, saj ni hotela uporabljati izrazov 'dobri' in 'zli'. Relativni pojmi v tej zvezi so bili še precej nerazčiščeni. "Glej," je nenadoma spregovorila in pokazala na metulja, ki ga je opazila že prej. Žarek njene palice ga je oplazil, da se je zasvetlikal kot diamant v temni noči. Spet se je obrnila k Eveliini in se zastrmela v črne lase. "Si bila to leto že kaj v kuhinji?" je spremenila temo pogovora in se rahlo namuznila. sama je rada zahajala dol, saj so bili vilnici vedno tako ustrežljivi.