Jezero

Jezero ni primerno za kopanje. V njem je vse preveč bitji, ki želijo škodovati. Vanj lahko skočijo le tisti izbranci za Trišolski turnir. Okolica pa je primerna za sprehode.

Leyla je hodila okoli jezera in opazovala sipo velikanko, ki je vsake toliko časa stegnila kakšno svojo lovko na površje. Prvi dan spet v šoli je bil dolgočasen, vsi profesorji so samo ponavljali staro prežvečeno snov.
Kljub nevarnosti se je usedla na rob jezera, sezula nogavice in namočila noge v hladno vodo. Prijetno osvežitev po napornem dnevu je zmotil zven korakov, ki se ji je približeval. Skočila je na noge, si hitro obula nogavice in čevlje in oprezno čakala, da se pokaže lastnik teh korakov. Ko je od daleč zagledala človeško silhueto je palico malo pobesila in preverila, da vse na njej stoji na svojem mestu.

Z rokami se je igrala s kravato od šolske uniforme ko je hodila po zelenicah. Počutila se je tako strašansko dobro, da je dobila občutek kot da bi se lahko poigrala tudi s samimi strelami. Pri jezeru je zagledala neko osebo, z hrbtom obrnjeno proti nje. Približala se ji je in šele ko ko je prišla že skoraj čisto do ženske postave, ji je kapnilo, da je to pravzaprav Layla, nje prav posebno odurni osebek. Pogled se ji je v trenutku zmračil ampak enostavno se ni morala obrniti in oditi. "Ooo, glej glej, koga vidim. Laylo. Čez počitnice si postala nekam drugačna. Ali pa na to vpljiva tvoj nenavaden novi pogum. Celo noge si namakala v vodo". Zmajala je z glavo in posmehljivo prhnila. Da bi dokazala kolikor si pravzaprav upa, se je sezula in noge globoko pomočila v vodo. "Pridruži se mi. Malo družbe mi ne bo škodilo, pa čeprav se bom morala pogovarjati s tako sodrgo kot si ti".

Ko je Leyla končno prepoznala bližajočo postavo jo je premerila z vzvišenim pogledom, ki ga je sicer hranila samo zanjo. "Oh, se ti zdi? Tudi ti se nekam spremenila." Premerila jo je s pogledom, kot da išče tisto spremembo. "Mogoče si se malo zredila. Ah, verjetno je samo igra svetlobe, kajne Serena?" Ko jo je ta izzvala si je prisegla, da ne bo izpadla kot nekdo, ki hitro odneha in slekla se je do spodnjega perila ter na glavo skočila v vodo. Prikazala se je iz vode in si spihala lase izpred oči. Voda je bila hladnejša kot je pričakovala, toda še vseeno prijetna za kopanje. "Prideš? Ali se ne boš kopala s takšno sodrgo kot sem jaz?" Spet se je potopila in naredila dva prevala ter mimogrede pobrala pisano školjko, ki je poležavala med prodnatim dnom. Z izzivalnim pogledom je premerila Sereno in naredila zamah nazaj, da se je malo bolj odaljila od brega.

Debelo jo je pogledala in zmajala z glavo. Gotovo je narobe slišala. "Menda ne misliš da me bo prizadela možnost, da sem se malo zredila. Drugače pa, raje ne bi primerjala med mano in teboj.". Zahahljala se je, potem pa opazovala kaj dela Layla. "Nora si, vendar si upam tvegati nekaj točk od Spolzgada", je zamrmrala, se hitro tudi sama slekla do spodnjega perila potem pa se sunkoma pognala v vodo. Obrnila se je tako da je z glavo gledala v drugo stran od brega. Plavala je in brezbrižno nagnila nazaj. Svetli lasje so se ji enakomerno porazdelili po vodi. Izgledala je kot neukrotljivo zlobna, lasje pa so ji dali vtis morske deklice. Ko je tako na vodi upodabljala mrtvaka se je spomnila domislice. Dvignila se je počasi, obraz pa se ji je pomračil. "O groza... Layla... Pazi, za tabo. Resno, glej". Čakala je kdaj se bo Layla prestrašeno obrnila. Kar predstavljala si je kako se ji bo smejala.

((Jaz sem drugače LEyla, ne LAyla )

Leyla se je namrgodeno potegnila po trebuhu in še sama zaplavala mrtvaka. Iz sanjarjenja jo je zdramil Serenin glas. "Mmm ..." S še vedno zaprtimi očmi je zatipala desno od sebe, kamor je kazala Serena. Seveda ni bilo ničesar tam, nihče pa nikoli ni rekel, da Leyla ne obvlada nebesednih urokov. V dlani si je pričarala sluzasto morsko travo in jo skrila v pest. "Pa imaš res prav, Serena. Glej kaj sem našla!" Roko s travo je iztegnila visoko nad glavo in si jo spustila na trebuh, kjer se je razrasla in se ovila okoli njenega telesa kot tesno oprijeta obleka. Pri nogah se ji je razširila, da je izgledala kot čudovita, človeška-morska deklica. Zarežala se je Sereni in se potopila ter zaplavala pod vodo. Drsela je med visokimi travami in majhnimi pisanimi koralami. Kmalu pa je zagledala dolgo ozko senco, ki se je nenavadno hitro premikala na površini. Pogledala je navzgor in opazila sipo velikanko, kako steguje svoje lovke proti Sereni in kako ji je vedno bližje. Pognala se je na površje. "Serena," je zavreščala, "PAZI!" Z eno samo kretnjo je strgala čudaško obleko s sebe in se odvlekla na breg. Tesnobno je opazovala sipo, ki se je vedno bolj bližala Sereni.

Ko njen načrt ni uspel, se je le namrgodila ter obrnila Leyli hrbet. Ko pa je Leyla nekaj našla, se je Serena hitro obrnila. Kaj je spet ta koza našla? Kaj Serena ni? Takoj jo je obšel občutek zavisti. Ko pa je zagledala čudne alge na njenem trebuhu, se je spačila. "Fuj. To je tako sluzasto in.. nagravžno", se je takoj pritožila. Ko se je njena sovražnica potopila v vodo, je sama zaplavala malce stran od nje. Momljala si je melodijo bradavičarske himne. Ni se ustrašila ko je nenadoma Leyla pričela vreščati. "Koga naj se pazim? Moje stare mame?", se je zahahljala potem pa se odločila, da se bo obrnila. "No pa poglejmo, kdo je ta strašni...". Še preden bi lahko dokončala, je pred seboj zagledala veliko sipo. Besede so ji obstale v grlu. "Leyla... Mi lahko prosim vržeš palico?", je rekla tiho. Ni vedela če jo sliši. "Palico, za vraga čarovniškega mi vrži. Ali pa pa naredi da bo poletela! Prosim te!"

Arwen je prišla do jezera, stopila je k bregu jezera in se zazrla v gladino. Zaslišala je korake in se uzrla, videla je nekoga, ki ji hodi naproti, pomislila je, da je Melory. Čudila se je saj ji je rekla naj pride čez 5 ali več minut. Stopila je nekaj korakov nazaj in si skrivališče, namreč zanimalo jo je kdo prihaja, ko pa je skoraj cela šola zbrana v parku. Palico je držala v pripravljenosti.

Imel je že polno glavo vsega učenja ter poležavanja v sobanah Spolzgada in se je namesto tri urnega gledanja v strop, odločil za kratek sprehod po parku, pa vse tja do prelepega jezera. No, prelepega, pač... kakor komu, četudi sam ni bil ravno pristaš narave in se je veliko raje zadrževal na zabavah, ter se zabaval s predstavnicami ženskega spola. Hitro je zaslišal znan glas, ki je prihajal nekje iz jezera in le za trenutek preletel celotno jezero, ter ugotovil, da je prav slišal - Serena. Tokrat je imela več kot očitno družbo, ki pa Léonu ni bila ravno najbolj všeč. Zato je veliko raje nadaljeval svojo pot, dokler ga ni prestregla neznana postava. "Umakni to prekleto palico." je le nejevoljno zamrmral, ko je ugotovil, da dekle ni iz Spolzgada.

Arwen je bila na preži in postava se ji je približevala, ko je bila že veliko bliže je spoznala,da je spolzgadec. Skočila je iza grm in dvignila palico ter bila pripravljena na spopad. Ko je spolzgadovec spregovoril, je palico spustila ob bok in se vzravnala. " Zopet spolzgadovec, vsepovsot vas je polno " in se ozrla ter opazila, da je tam še negdo, ki ga prej ni upazila. Zaničljivo se je nasmehnila in ga pogledala v oči.

Zadovoljen nasmešek je zavzel mesto na njegovem obrazu, ko je dekle pred njim prav poslušno spustila palico in ga ogovorila. "Dobro da je vas princesk iz Beauxbatonsa malo." je le zavzdihnil in se sprehodil mimo dekleta, do klopce, ki je pa bila tik za njo in se vsedel. "Če bi bila malo bolj vljudna bi se mi predstavila. Zame pa verjetno veš kdo sem?" je bil prepričan sam vase in v svojo popularnost na tej šoli, ter se je zato le samozavestno smehljal. "No, če slučajno ne veš sem najlepši, najboljši tip na tem starem gradu." si je šel z roko skozi lase in se zazrl v jezero, ter opazoval Sereno, na vsake toliko pa pogled premaknil proti Beauxbatonki.

Arwen je dejala " nisem princeska sem Lady Arwen Undomiel " in mu s pogledom sledla do klopce in, ga zaničljivo gledala. " Mislim, da sem bila dovolj vljudna in po pravici povedano nevem kdo si ti " pogledala, ga je in nadaljevala " hm... malo preveč si zagledan sam vase, me ne čudi, saj ste taki skoraj vsi spolzgadovci " zlobno se je zasmejala in mu namenila prezirljiv pogled. Pogledala je proti Sereni in se razgledala čez jezero, nato pa zopet pogledala spolzgadovca.

Mogoče se je malo preglasno zasmejal, v nekaj minutah pa se je le pomiril. "Nisi princeska, si samo Lady." je sarkastično pripomnil in še vedno gledal proti Sereni. Ni razumel zakaj ne more in ne more umakniti pogleda z nje, toda mogoče si niti ni želel gledati kam drugam. "Ah dokler ne boš klečala pred mano boš premalo vljudna in prav nič spoštljiva do tistih, ki so nad tabo." se ji je zasmejal v obraz in si jo boljše ogledal. No vsekakor ni spadala v kategoriji tistih deklet, ki bi pristale v njegovi postelji in imel je občutek, da si niti sama ni najbolj želela tega. "Preveč? Srček malo boljše me poglej, potem boš ugotovila od kod taka samozavest." je le prhnil in se kislo nasmehnil. Sovražil je takšne pripombe, saj se je imel res za nekaj najlepšega na svetu. "In prav noben, no skoraj noben Spolzgadovec mi ne sega niti do kolen." je le znova nadaljeval s svojo samozavestjo.

Arwen si je vzvišano segla z roko skozi svoje dolge, nakodrane lase in se vzvišano vzravnala. " Ja, samo Lady sem, kar pomeni, da imam kraljevi naziv in mislim, da bi moral ti klečati pred mano". Ostro ga je pogledala in opazila, kako gleda Sereno " no vidim, da ti je tisto dekle tamle všeč in sem mi zdi, da nimaš dovolj poguma, da bi ji to povedal " zlobno se je zasmejala in si ga malo bolje ogledala. Opazila je, da je eden izmed tistih, ki so zagledani vase in si mislijo, da so najlepši na svetu. Ob njegovih zadnjih besedah se je zaničljivo zasmejala " praviš, da ti skoraj nobeden spolzgadovec ne seže do kolen " to se ji je zdelo tako smešno in on sam se ji je zdel tako smešn " bošček tako si zasvojen s svojo lepoto, da se mi kar smiliš " in še bolj se je začela smejati, ko se je malo zresnila pa ga je pogledala in opazila, kako samozavesten je in res začela se je spraševati od kod mu toliko samozavesti.

Ni si mogel pomagati, da ne bi opazil njene vzvišenosti, ki se je kar naenkrat pojavila. "Oh gospodična kraljica smetnjaka, ali mi lahko prosim odnesete ta papirček v vaše kraljestvo." se je posmehljivo zasmejal in ugotovil, da mogoče nekoliko preveč opazno gleda v Serenino smer. "Tisto dekle tam, ki se drugače kliče Serena lahko osvojim kadar se mi zahoče." je le hitro odvrnil, ter le za trenutek umaknil pogled s Serene na Arwen, ki je bila očitno kar precej dobra v besedah ampak nihče ni boljši od njega. "Točno tako. Razen redkih izjem daleč presegam vse povprečneže na tej šoli, Beaxbatons pa Durmstrang pa sta še slabša." je nadaljeval in jo le čudno gledal, ko je planila v smeh. "Uff, da bi ti vedla kako se mi šele ti smiliš... boljše, da sem tiho." je utihnil, saj se s Sereno v jezeru res ni mogel skoncentrirati na prepir. "Pa bom vprašal Sereno, če ti popravi malo te tvoje lase, da ne strašiš po šoli. Mi boš še kakega duha do smrti prestrašla." se je ponovno zasmejal, toda se je kmalu zresnil.

Arwen, ga je jezno pogledala in ni se morala več zadržati " ti podgana spolzgadska, kako si drzneš, ti podlasica ti in tvoji boste plačali, za vašo nesramnost. In nisem tvoja služkinja, da bi pospravljala ali čistila za tabo" .Bila je tako jezna, da bi ga lahko v trenutku zadavila, kadar je bila jezna je bilo bolje, da ni nikogar v njeni bližini, saj se je znašala nanj ni se samo drla, večkrat je davila ali pretepala ljudi. Večina se je že navadila, da je ni jezila ali pa, da ni bila v njeni bližini, kadar je bila jezna. " Mislim, da tisto dekle tamle, Sereno ne moreš osvojiti kadar koli, saj se ji vidi, da ni ena izmed tistih deklet, ki jih z lahkoto osvojiš ". Pogledala je proti Sereni nato pa se zopet obrnila proti spolzgadovcu. " In ne presegaš vseh povprečnežov na tej šoli, veliko jih je lepših od tebe. In Beaxbatons pa Durmstrang, nista slabša na Durmstrangu je veliko lepših od tebe. Preveč si zagledan sam vase in ne opaziš, da so drugi lepši od tebe " .
Izivajoče ga je pogledala, nato pa nadaljevala " moji lasje so čisto vredu in brezskrbi nobenega ne bom prestrašila " in ga resno pogledala. Začela se je uzirati naokrog, saj je že bil čas, da pride Melory, pomislila je upam,da ji niso kaj naredili, in se zazrla v jezero.

Melory je lahkotno prišla do jezera, tam je opazila Arwen, ki se je prerekala z nekim spolzgadovcem, ki ga je navidez poznala. Oba sta bila videti malce razdražena, Arwen je bila pravzaprav zelo razdražena in morda celo jezna. Kmalu je bila pri njima in edino kar je slišala od njunega pogovora je bilo to, da so od arwen lasje v redu in, da ne bo nikogar prestrašila.
Kot ponavadi, ko je bila dobre volje so bile njene oči elektrčno modre barve, lasje pa popolnoma običajni. "Živjo Arwen. Oprosti, ker nisem prej prišla..." je rekla in se šele nato obrnila k Leonu: "In ti si?" je privzdignila obrv.

Serena je napisal/a:

Ko njen načrt ni uspel, se je le namrgodila ter obrnila Leyli hrbet. Ko pa je Leyla nekaj našla, se je Serena hitro obrnila. Kaj je spet ta koza našla? Kaj Serena ni? Takoj jo je obšel občutek zavisti. Ko pa je zagledala čudne alge na njenem trebuhu, se je spačila. "Fuj. To je tako sluzasto in.. nagravžno", se je takoj pritožila. Ko se je njena sovražnica potopila v vodo, je sama zaplavala malce stran od nje. Momljala si je melodijo bradavičarske himne. Ni se ustrašila ko je nenadoma Leyla pričela vreščati. "Koga naj se pazim? Moje stare mame?", se je zahahljala potem pa se odločila, da se bo obrnila. "No pa poglejmo, kdo je ta strašni...". Še preden bi lahko dokončala, je pred seboj zagledala veliko sipo. Besede so ji obstale v grlu. "Leyla... Mi lahko prosim vržeš palico?", je rekla tiho. Ni vedela če jo sliši. "Palico, za vraga čarovniškega mi vrži. Ali pa pa naredi da bo poletela! Prosim te!"

Leyla je nekaj časa stala kot vkopana, šele ob Sereninem kriku se je zdramila. Zakopala se je v njena oblačila in razmetala vse kar ji je prišlo pod roko. V plašču je odkrila nekaj čudnih stekleničk, toda, ni se ustavljala, da bi podrobneje preučila njihovo vsebino. Palice ni odkrila med oblačili, zato se je obupano ozrla okrog. Ležala je malo stran, že skoraj v vodi. Zamahnila je s svojo palico, ki je do tega trenutka zgledno ležala na kupču oblačil in Serenina palica je švignila proti lastnici. "Serena!" se je zadrla, da bi spet dobila njeno pozornost, ko je palica švignila proti njej. "Ohromiva jo na tri, sama ne boš zmogla! Spomni se kaj nam je povedal Hagrid!" Obupano je opazovala sipo, ki se je s svojimi lovkami že skoraj dotikala Serene. Ni čakala, da bo videla Serenin odziv, preprosto je začela šteti. Ko je prišla do tri je v sipo izstrelila močen urok hromljenja in samo upala je lahko, da ga je Serena tudi.

Cassius je zdolgočaseno pritekel k jezeru. Čudil se je, da se je Arwen prerekala z spolzgadovcem, sam je bil že od nekdaj misli, da je dovolj vzvišena in da se ne bo spustila na njegovo raven. K njej je pritekla še neka gryffindorka, ki jo je navidezno poznal, zdelo se mu je da ji je ime Melory.
Pogledal je proti jezeru, kjer je prav tako gryffindorka iz ovijalk pošastne sipe rešila neko spolzgadovko. Sramota za spolzgadovce, niti braniti se ne znajo, je zljovoljno pomislil. Vendar se je odločil da bo rajši odšel k študentki iz njegovega doma, saj so se mu prepiri Beauxbatoncov zmeraj zdeli zanimivi. Končali pa so se, če je bila sreča, z obmetavanjem hrane. Pritekel je k Arwen in jo pozdravil, nato pa je poslušal prepir.

[A je kej narobe če sem pršu?? Vseh 5 na en kup]

(Cassius- ubistvu je res manjša zmeda ampak uredu).

@Leyla

Nestrpno je čakala na palico, ko je Leyla brskala po njenih žepih. V njih je imela stekleničke za mnogobitni napoj, vendar se ni zmenila za to, da Leyla posega v njeno zasebnost. Važno da ona čimprej dobi palico. "Dajmo no...", je zakričala, ko ji je bila sipa za ped bližje. Nenavadno počasi se je premikala, kot bi hotela z užitkom kar naenkrat stisniti Serenin vrat in jo ubiti. Serena jo je gledala kar se da resno in mirno, strah jo je bilo, ker ni imela palice. Ko pa jo je začutila v svoji roki, se je takoj opogumila.
Na Leylino opombo, o Hagridovih besedah se je rahlo začudila. Pozabila je, kaj je Hagrid govoril. Ampak ker je Leyla vedela, jo je Serena samo ubogala. "Ena, dva, tri! Stupefy!", je zakričala in v nekaj sekundah je sipa obstala, trda kot kamen. In Serena se je brez pomisleka pognala iz vode. Kmalu je že stala poleg Leyle in gledala proti okameneli sipi, ki je trda počasi potovala pod gladino vode. Nato pa je pogled preusmerila k Leyli. Brez besed jo je gledala in se že hotela zahvaliti, ko jo je zbodlo. Ona se ne misli zahvaljevati. Ne Gryfondomovki, da ji bo potem večno očitala. In govorila kaka reva je. Spet je zavihtela palico. "Expelliarmus", je prišlo iz njenih ust in Leylina palica je odletela po tleh. "Oprosti, ampak tegale se ne boš več spominjala", je zamrmrala in v naslednji sekundi že izrekla urok pozabe. "Obliviate".

Arwen je videla prihajati Melory in ji je odzdravila " hey Melory, vsepovsot jih je polno" pri tem pa je pokazala na spolzgadovca, nato pa je zaslišala glasove, ki so prihajale od tiste Serene in pogled je uperila vanjo. Čez čas pa je za sabo zaslišala korake in obrnila se je zagledala je Cassiusa " živjo Cassius ", nato pa se je spolnila na prepir s spolzgadovcem. " No čudi me, da nisi šel pomagat Sereni " je zaničljivo rekla, čudi me, da spolzgadovci, ko ste tako pametni rabite pomoč. Zaničljivo in vzvišano se je zasmejala. Nato pa je zaslišala manjši pok in zagledala, ko je Serena izvedla urok nad sipo, trenutek kasneje pa je že dvignila palico nad Leylo, mislia je že steči Leyli na pomoč a si je premislia in bo raje to povedala kakšni profesorici.


(( Cassius, nič ni narobe, da si prišel, še bol se bomo zabava. DRugač pa je res že manjša zmeda))

Cassius je komaj poslušal kaj je rekel fant iz Spolzgada. Da so Beauxbatonsi povprečneži. Kakšno nesramnost. Odločil se je, da se za enkrat še ne bo umešal v prepir, saj bi lahko prišlo do česa nevarnega, kar se je zgodilo, vsaj govorilo se je, Arwen, ki naj bi jo nek Spolzgadovec poskušal ubiti. Čeprav se s tem ni strinjal, je bil mnenja, da bi se Arwen, kot mogočna lady vsaj naučila braniti.
Zlobno je pogledal spolzgadovca, nato pa je dejal:"Cassius Theroux! Ti pa si?". Zanimalo ga je kako mu je ime, zdelo se mu je očitno da je iz Francije, vsaj po stilu oblačenja. Če ni to dvojček Blair, s katero je zadnjič na stolpu prijazno poklepeta.

Leyla si je oddahnila ko je videla, da se je Serena rešila in podala ji je roko, da bi lažje prišla na breg, vendar jo je Serena ignorirala. Raje se je umaknila za korak in se že skoraj sklonila po oblačila, ko ji je palica nenadoma zletela iz roke za manjšo skalo, ki je tako prpravno stala za njo. "Kaj za vra..." je začela, ko je spoznala, da jo je napadla Serena in še ne misli odnehati. Brez da bi pomišljala se je vrgla za skalo in Serenin urok pozabljenja se je raztreščil za njenim hrbtom. Palica je ležala en meter stran od nje in hitro se je stegnila za njo ter pričarala neviden ščit za katerega se je skrila in vstala. "Kaj ti pa je?" je užaljeno zavpila in se približala Sereni, ki je izgledala nekoliko besno. "Si zmešana? Rešim te iz jezera, ti mi pa hočeš v zahvalo zbrisati spomin! Si čisto pri pameti?" Takrat se ji je posvetilo, da Serena verjetno pričakuje, da bo Leyla od nje zahtevala kakšno vračilo, oziroma pač, da ji bo to vedno spodnašala. "Glej, Serena, če sem te rešila iz jezera ker te nisem hotela imeti na vesti še ne pomeni, da se bom sprevrgla v Spolzgadovko in ti to metala pod noge na vsakem koraku." Zamahnila je s palico, da se je ščit razporedil povsod okoli nje in nase hitro navlekla oblačila. "Samo poskusi me napasti, Serena, ko bom odhajala. Še žal ti bo."

Jezno je z nogo udarila ob tla in videti je bila, kot da ji bo razneslo obraz. "Utihni ti mrčes neumni! Ne boš me spraševala kaj mi je. Vse kar hočem je to, da mi pustiš izbrisati tvoj spomin. Jasno?", je zapihala, zavihtela palico na koncu pa ugotovila, da Leyli nič več ne more. Bila je zaščitena.
Serena je pospravila palico in se stegnila do svojih oblačil. Počasi jih je navlekla nase. "Ah utihni Leyla. Ne rabim te za svojega psihologa" je zamrmrala in Leylo prav začudeno gledala, ko ji je pričela predavati o tem, da pač se ne bo sprevrgla v Spolzgadovko. Serena je samo privzdignila obrvi in prekrižala roke. "Pa sem mislila, da Gryfondomovci nimajo pojma", si je čisto potiho mrmrala potem pa skomignila. "Upam, da trdno stojiš za svojimi besedami. Ker lažnivcov ne prenesem". Pomenljivo jo je pogledala, potem pa pospravila svojo palico v žep in se vsedla na mah. "Ne bom, ti se samo nekam spelji. S tem me rešiš bede", je hitro priznala in z roko pomignila, naj hitro gre. "Šuu, šuu... malo hitreje".

Melory je gledala kaj se dogaja s Sereno in Laylo, tudi Arwen je stekla tja. Ni se premaknila, raje se ni. Ko je ugotovila, da je z Laylo vse v redu se je oddahnila, Layla je bila namreč iz njenega doma in vse iz svojega doma je imela za skoraj sorodnike.
Obrnila se je nazaj k spolzgadovcu, opazila je tudi, da se jim je pridružil Cassius. Oba je opazovala in pazila, da se ne bi preveč spreminjala, ker če bi bila začudena ali prestrašena lai vesela ali radovedna, vse se bi ji poznalo po zunanjosti.