Zavetje skal

Zavetje skal. Tako je poimenovana okolica jezera. Nudi namreč prijetno zavetje v temi za vse tiste ki potrebujejo mir in tišino za kovanje kakšnega načrta.

Bil je vikend. Eden tistih, ko je iz minute v minuto bolj deževalo. In bil je tudi eden tistih vikendov, ko je bila Serena neopisljivo otožna in je neutolažljivo jokala. Brez pravega razloga. Z črno zelenim dežnikom v roki se je oblečena v črn plašč sprehajala okoli skal. Dež je okoli njih delal nenavadno meglico in skale so precej drsele.
Serena je kmalu ugotovila, da je njen plašč čisto premočen. Očitno ne zna držati dežnika v rokah. Tisti trenutek ji je bil le ta neuporaben zato ga je zaprla in se ni več zmenila, kako mokra bo. Pustila je, da so ji težke kaplje spolzele po koži navzdol. Nekatere pa so se združile s solzami in z njimi vred odnesle delček bolečine na mokra, skoraj blatla tla. Kaj ji je sploh bilo? Nikoli ni vedela, kaj jo obsede. Razumela je samo, da je čedalje pogosteje depresivna in si ni znala pomagati. In tudi spanec ji ni pomagal, zjutraj je še težje vstala, razočarana, ker je prišlo novo jutro. Včasih sončno, včasih megleno. A največkrat še bolj deževno kot prejšnji dan. Nikogar ni hotela imeti blizu sebe. Niti Blair ali Léona, pa čeprav sta ji pomenila več kot vse na svetu. To je morala prebroditi sama. Ker na koncu vedno ostaneš sam. In če se bo ona navadila, da ji vedno kdo pomaga, kdo ji bo pomagal takrat ko bo ostala sama. Morala se bo znajti sama, a ne bo znala. Nihče pa ji ne bo priskočil na pomoč. Počasi je zakorakala na vrh neke skale in skočila spodnjo. Komaj se je ujela, da ne bi telebnila ker so bile skale nevarno spolzke. Počasi in previdno se je napotila proti najbolj ploski in hkrati najbolj veliki skali. Ko je prišla do nje, je nanjo sedla in se naslonila na roke, tako da je lahko gledala v nebo. Čutila je kako kaplje padajo na njena solzna lica. Če je nastavila eno roko in nekaj kapljic ujela, je lahko videla, da se ob soju luči iz oken Bradavičarke, te ujete kaplje obarvajo malce zeleno. V tako zeleno, kot bi jo kdo čisto razbelil in komaj pustil sled te tako lepe barve, ki je bila tudi eno od znamenj Spolzgada. Ko je tako opazovala zdaj že čisto mokro roko, ni slišala korakov za sabo. So bili tudi prav tako žalostni kot Serenini?


(Chris??)

Chris, ki se je v obliki volka odpravil v Prepovedani gozd, je bil izjemno dobre volje. Oboževal je dež in ljubil deževne dni, ko se je lahko odpravil ven. Tisti čas je večina študentov iz njegovega doma čepela v dnevni sobi in brala knjige. To se mu je zdela izjemna bedarija. Rad je imel knjige, a ne toliko da bi se vanje potopil v med najlepšimi dnevi. Rad je imel vikende, poleg tega, pa je bil ta vikend še deževen.
Čeprav je bil mag, tega ni nikumur povedal, saj ga je skrbelo kako bi reagirali. Poleg tega pa se je v volčjo obliko spreminjal le ob posebnih priložnostih. Nihče v družini ni bil mag, in od nekdaj je bil zaradi tega odtujen, čeprav ni nihče vedel. Prepovedani gozd, je bil v tem letnem času zelo mrzel. Ko je bil v njem, je negotovo opazoval okolico, ker je mislil da se bo od nekje prikazala nova Temna mojstrica, vendar je bila ta skrb odveč. V gozdu je poleg jelena srečal še par kentavrov in zazdelo se mu je, da je videl vampirja, vendar ni bil prepričan v to.
Preden je prišel v zavetje skal, se je spremenil nazaj v človeško obliko, saj se je ponavadi tak kar trlo radovednih študentov.
In zagledal jo je. Serena, iz Spolzgada, katera mu je bila všeč, ali pa mu je še vedno. Ni prepričan v čustvih do nje, saj njegova čustva nihajo. Najprej je bil zaljubljen v njo, vendar je potem, ko je videl kako je nekemu Durmstrangovcu preklela roko, ni bil več prepričan. Bil je odločen da se odpravi za njo.