Most

Bradavičarka premore tudi ogromen most. Je prehod med dvema deloma Bradavičarke- med Sovjim stolpičem in kletnimi prostori.

Pozorno je poslušal svoje korake, ki so odmevali po ogromnih hodnikih bradavičarke. Ni imel določenega cilja, le trudil se je, da bi prehodil čim več stopnic in bi tako prispel do kar se da višjega dela gradu. Že od malega je oboževal višino, na visokih mestih se je vedno vsaj nekoliko sprostil in tudi tokrat je bilo prav tako. Potreboval je hladen zrak, tišino in lep razgled, da se umiri od vsega dogajanja na šoli. No, včasih pa le ni tako lahko biti nekoliko bolj popularen, pa čeprav to pomeni, da moraš prezirati vsakega človeka, ki ni iz tvojega doma - no razen kakih izjem nežnejšega spola. Pravzaprav pa je imel Léon na šoli poleg sestre le še eno pravo, zares pravo prijateljico - Sereno. Od vedno si je lagal, da do nje ne čuti in ne bo nikoli čutil prav ničesar, razen dobrega prijateljstva. Le kdaj se bo naučil, da resnica vedno pride na dan... ne vedno na najboljši način. Hladen zrak je napolnil njegova pljuča, ko je odprl vrata pred sabo in zadovoljno se je nasmehnil. Nenazadnje je le prispel do enega višjih delov grada in se je le naslonil na rob mosta in si razgledoval okolico. Zavzdihnil je in le za trenutek zaprl oči.

S prsti je tekla po ograji in vljudno pozdravljala osebe na slikah, katere so se nahajale na steni sovjega stolpiča. Imela je dober dan, zato se je odločila, da ne bo zamorila komu dneva s svojim osornim vedenjem. Morala je oddati pismo, domačim bi morala namreč že pred nekaj časa sporočiti, kako je na Bradavičarki in kaj je novega. V pismu je z enim stavkom opisala čisto vse, namreč nič ni bilo novega. Še vedno stare sobane, polne skrivnosti. Nekatere je odkrila, večine pa še ne. Njen nov cilj je bil, da odkrije še kakšno od neodkritih. Pot jo je nanesla iz sovjega stolpiča proti mostu. Bil je neznansko dolg in najlepše se je bilo spraševati, kako bi bilo, če bi se pognala z njega in bi pristala na krilih kakega Žrebokljuna, le ta pa bi jo ponesel okoli in okoli Bradavičarke. Tu je bil njen pravi dom, za poletne počitnice je hotela vedno kar ostati v sobah Spolzgada. Pa je nažalost morala na vlak. Tako kot vsi ostali. Še dobro da so sove pri nje doma vedno pridno nosile pisma k njenim prijateljem. Pravzaprav so bili te bolj redki. A najboljša prijateljica je bila zanjo Blair. In seveda Blairin brat Léon. Razmišljala je o njem in tako prehodila cel most, potem pa se napotila nazaj v Bradavičarko proti visokemu delu gradu. Ta del je bil eden najvišjih. In kot po nekem čudnem naključju, je tam zagledala Léona. "Mi o volku, volk iz gozda", mu je zamrmrala in se nasmehnila. Kot vedno, jo je rahlo zaščemelo v trebuhu, ko ga je videla. Bil je neverjetno simpatičen, ko je tako sproščeno dihal, ne da bi se sploh zmenil za okolico. "Komu se moram zahvaliti, da te vidim tu?", je spet spregovorila potem pa zdrsnila ob zidu navzol in sedla na tla.

Njegova desna roka je počivala na robu mosta, medtem ko si je šel z drugo nekajkrat skozi goste lase, ki so počasi že dosegali mejo predolgih las. Serena je bila dobra v urokih striženja in sploh raznih frizur, no vsaj kolikor se je on spomnil. Zadnji mesec se je res trudil držati proč od vseh in vsega, ter se pretirano posvečal šoli in učenju. Na trenutke je celo pogrešal dom, svoje starše in vse kar ga je vezalo na tisti del njegovega življenja ampak še vedno se je na tem starem gradu, med temi ljudmi in z vsemi skrivnostmi nekako počutil najboljše. "Pazi kam letiš!" je zakričal enemu Pihpuffcu, ki je ravnokar priletel s svojo metlo ravno nad Léonovo glavo in ga tako skoraj zvrnil z mosta v globok prepad. Bilo je očitno, da malček ni bil ravno spreten letalec in Léona je skoraj zamikalo, da mu vso njegovo malo avanturco še malček popestri ampak se je zadnji trenutek le nekako, s težavo zadržal ampak verjetno se niti ne bi, če ga ne bi zmotil tisti božanski glas, ravno tisti o kateremu je tako razmišljal ves čas od kar je prišel do mosta. "Svežemu zraku, razgledu in vsemu kar ta most ponuja." se je nasmehnil, prav prisrčno in pristno. Rad je bil v njeni bližini in čeprav si tega ne bo nikoli priznal - ljubil jo je. "Čemu pa se jaz lahko zahvalim, da si ravno ti naletela name?" se je premaknil bližje k Sereni in bil le za las ali dva oddaljen od nje. "In kako to, da nisi z Blair?" je spet šel z roko skozi lase in se z drugo znova oprl na rob mosta.

Zazrla se je proti nebu in privzdignila obrv. Nekam mirno je bilo videti in, če se ni motila, so imeli Pifpuffovci trening. Torej, kje so vse leteče metle? V okolici igrišča za Quidditch, ki se je iz tega mesta Bradavičarke prav dobro videlo, jih ni bilo. Sicer pa ji je bilo po drugi strani čisto vseeno. Še najlepše pa bi bilo, če bi kdo padel z metle. Ja, to bi bilo res fantastično. Svoj pogled je zopet usmerila proti Léonu. "Torej hvala vsemu temu... karkoli si že pač naštel". Z roko je zamahnila in zavzdihnila. "Tako prijetno je tu. Vsaj nekje lahko pozabim, da tisti ostali domovi obstajajo. Komaj se prerinem po hodnikih mimo vseh tistih usekanih Beauxbatonsov in naših... Gryfondomovcev". Ko se je spomnila na Gryfondom, so ji misli ušle proti Leyli. Nekaj dni nazaj ji je pomagala premagati sipo v vodi. Morala si je priznati, da je kar malce spremenila mnenje o njej. Zdrznila se je in v trenutku ji je bilo jasno, da jo mora sovražiti. Leyla je bila njena sovražnica, za vedno.
Z razmišljanja jo je prebudilo vprašanje, ki je prihitelo iz Léonovih ust. Zamislila se je. Kaj pravzaprav jo je sploh privleklo sem gor? Mogoče želja po samoti ali kaj drugega? Odločila se je za preprost odgovor. "Mislim, da se boš moral zahvaliti kar dolgčasu. Se mi zdi...". Ni se znala izogniti temu, da ne bi v stavek dodala še nekaj besed, s katerimi je lahko sogovorca zmedla oziroma mu dala občutek, da je zmedena prav ona sama. Ampak Léon jo je poznal, on je vedel, kako odgovoriti na to. "Ne vem kje je sploh. Verjetno spet kake napoje skupaj spravlja, s katerimi bo kakemu profesorju ali Drznvraanovcu zagodla. Saj veš kaka je. In kdo je rekel, da bom vedno visela samo z njo?". Pomenljivo ga je pogledala, potem pa mu podarila nasmeh, ki je jasno pokazal, da se tokrat hoče družiti z njim. Samo z njim. Ko pa je opazila, kako si je z roko šel skozi lase, je zmajala z glavo. "Se pozna, da me nisi videl čez počitnice, kajne?". S prstom mu je nakazala na lase potem pa vstala in se odpravila bližje k Léonu. "Sedi", mu je ukazala kot majhnemu kužku potem pa pričela z rokami mencati njegove lase, da bi si ogledala, kaj bi lahko storila z njimi. To je počela kar se da nežno, kot je znala le ona.

Sledil je njenemu pogledu, ki se je sprehodil vse tja do Quidditch igrišča in takrat se je spomnil na tistega prekletega Pihpuffovca. "Verjetno jih je profesorica poslala v domove spat, saj nobeden od njih sploh ne zna leteti." je moral pripomniti in ob tem tudi tako globoko zavzdihniti, kot da bi jih hotel še v istem trenutku vse do zadnjega spraviti proč s te šole. Da bi bili na Bradavičarki sami Spolzgadovci je bila zanj najbolj super in enkratna ideja na svetu, toda vedel je, da se to še ne bo zgodilo tako hitro. No, vsaj ne če, bo Reena ali karkoli je tista temna prasica imela za tarčo tudi temno stran te šole. "In hvala dolgčasu potem, ali pa čemurkoli drugemu... samo, da si tu. Pogrešal sem tvojo družbo." je le utihnil, saj mu je zadnji stavek kar ušel iz ust in ga je hotel le zadržati zase. Pogled je spustil na tla, saj res ni bil vajen, da je v njeni prisotnosti spuščal podobne komentarje. Vedno sta se vedla le kot prijatelja in mogoče je zaradi tega vedno mislil, da Serena ne spada med tista dekleta, ki so ga občudovala, oboževala in opazovala vsak njegov korak. "Beauxbatoncev mi pa niti ne omenjaj. Ne prenesem pogleda na prav nobenega izmed njih. Gryfondomci so pa itak razred zase, kar se mene tiče lahko prav vsak od njih kar izgine s planeta." je nadaljeval in se pravi trenutek ustavil, da ne bi izrekel kake neumnosti, kot je ta, da lahko izgine prav vsak razen njiju dveh. On in Serena, sama na celotnem planetu. Stresel je z glavo, neopazno kolikor je bilo to možno in se sprehodil po njenemu telesu. "Ljubim te." se je nasmehnil, ter šele, ko je ugotovil kaj je rekel je lahko le upal, da bo to razumela le kot zahvalo za to, da bo popravla njegovo frizuro.

"Nimajo pojma, to mi je že znano. Če jih je profesorica res kam poslala, potem ji čestitam. Sicer pa, ali kaj veš... Je tisti Gryfondomovec že ozdravel? Se spomniš ko ga je zadel štamf?", je pričela obujati spomine na zadnjo tekmo med Spolzgadom in Gryfondomom. Vodili so za mnogo točk, samo še iskalec bi moral ujeti zviz. Ampak ne, neki tepec Gryfondomski je štamf dobil naravnost v glavo. Privoščila mu je, hkrati je bila tudi jezna nanj, ker zaradi njega niso mogli dokončati tekme, tako kot se je spodobilo. Zahahljala se je Léonovemu vzdihovanju. Jasno je vedela, čemu je bilo namenjeno.
Sereno je najbolj navduševalo to, da Léon in ona sploh nista več rabila toliko besed, da bi razumela drug drugega. Z enim samim pogledom ali vzdihom, sta si znala povedati vse. No, sicer pa je bilo z Blair še boljše. Pri njiju niso več veljale besede ampak dejanja. Zazrla se je v Léona in ga premerila s pogledom. Ja, z Blair sta si bila bolj malo podobna ampak značaj je povedal več. "O, tudi jaz sem pogrešala tvojo družbo. Moji starši ne poznajo več dobrot čarovništva, resno ti pravim. Tako zamorjeno je doma. Ljubim Bradavičarko". Zasanjano ga je pogledala. Nekje v skrivnem kotičku njene duše jo je tiščalo še nekaj. "Sicer pa tudi tu ne bi bilo isto brez tebe. In Blair seveda".
Zamislila se je nad njegovimi besedami. "Rabijo samo majhen potisk, da res izginejo s planeta. Kakšna avada kedavra bi bila fantastična. Ampak tu je prepovedana. Prekleto!". Namuznila se je in ko je Léon čisto na rahlo stresel z glavo, ga je malce bolj trdo prijela zanjo. "Čakaj no, ne morem ti urediti frizure medtem ko ti migaš z glavo", ga je okarala in se na njegove sledeče besede le zahahljala. "Ja, ker sem tvoj frizer in ker zdajle oponašam zarukane bunkeljne". Na skrivem si je priznala, da se pravzaprav ne bi branila, če bi ta 'ljubim te' pomenil še kaj drugega. Ampak zaenkrat je ostalo samo pri frizuri. Zaenkrat...