Dvorišče

Šolsko dvorišče predstavlja vrata v park. Sredi dvorišča stoji zanimiv vodnjak. Okoli vodnjaka se ponavadi posedejo kaki učenci in delajo domače naloge na prostem.

Chris se je odpravil ven, na prosto. S seboj je vzel tudi knjigo, ki si jo je sposodil na Prepovedanem odelku, z dovoljenjem profesorici Angeline, ki je bila tudi sama mag. Razprl je knjigo in prebral naslov: Mag v tisoč in eni besedi. Knjiga na zunaj ni bila nič posebnega. Bila je ovita v rdeče usnje. Začel je brati: Mag, je človek, ki ima sposobnost, spremeniti se v žival. Kakor da tega še nisem vedel, je zdolgočaseno vzdihnil, vendar se je odločil da bo bral dalje. V naslednjih nekaj straneh je dobil podroben opis spreminjanja, ki je bil zelo čuden. Odločil se je da bo še nekdaj prebral o pisatelju. Nikjer ni zasledil da bi bil mag. In tak bedak bo pisal stvari o njegovi posebnosti. jezno je zavzdihnil in pogledal po parku, ki je bil skoraj prazen.

[anybody]

Melory je s tihimi koraki odšla po parku, v roki je stiskala pismo, ki ga je dobila od očeta. Ni ga odprla, kajti vedela je kaj se je zgodilo. Niti pogledala ni kam hodi, zgolj hodila je s sklonjeno glavo. Njeni lasje so ji otožno viseli iz glave in oči so bile globoke modre barve, ki je res izkazovala njeno žalost. Tudi njena polt je bila grozno bleda in ni bila takšna, kot ponavadi. Prav nič nasmejana, zgolj slabe volje.
Hodila je, kamor so jo pač nesle noge in se skoraj zabila v nekega fanta. Komaj se je ustavila, dvignila je pogled, ki je bil do tedaj uprt v tla in opazila naslov knjige. "Zanimiva knjiga." je rekla z vsakdanjim glasom, zdelo se ji je, da bi za to knjigo moral imeti dovoljenje profesorice ali profesorja. A te so redko dajali dovoljenja, morda je bil tako obseden z učenjem, ali pa je bil mag... Tega ni vedela, a odločila se je, da bo izvedela, saj je bil vendar njen prijatelj in bi ji moral že povedati.

Isabelli je zapasalo malce svežega zraka, zato se je sprehodila do dvorišča. Z namenom je izbrala najbolj oddaljeno klopco, kar jih je. Hotela se je izogniti nadležnežem, ni bila razpoložena za prijateljske pogovore z brezkrvneži. Ulegla se je na klopco in pustila, da so jo sončni žarki božali po bledi koži, njeni lase pa so se še bolj lesketali kot ponavadi. Sita je bila svoje vloge popolne deklice a neumno bi bilo se izdati zdaj, ko je vse tako blizu koncu in nihče ne sumi v njo. Saj to dekle ne bi niti muhi žalega storilo. Ni si mogla pomagati in se je posmehljivo nasmehnila. Kako znajo ljudje biti naivni. Ona ni bila takšna.
Kljub vsemu šundru pa je slišala, da se ji bližajo koraki. Dvignila se je in kamen se ji je odvalil od srca. Če jo že mora nekdo motiti je raje imela njej podobne kot pa kakšne mehkužce.

[Serena]