Poti po travnikih

Vse povsod po parku vodijo poti ob katerih so tudi klopce. Tu je zbirališče večim študentom iz različnih domov.

Cassius se je odločil, da bo odšel na sprehod. Odkar se je njegova bleščeča akademija Beauxbatons, pridružila tej smrdljivi šoli, je bil obupne volje. Videti je bilo, da nihče ne skrbi za svoj izgled, pa še ta nova temna čarovnica. Katera beda. Dekle se mu je zdelo obupno, očitno ni imela smisla za ubijanje, saj je služabnike pokončala le z kletvijo smrti. Prhnil je.
Čeprav se je njegova družina odločila da ne bo več uporabljala črne magije, so vsi člani družine velikokrat prekršili zo prepoved in za šalo ubili bunkelja. Zdelo se mu je bedno, da so se vsi odločili da ne bodo več čarali zlih urokoh. To je družini tudi pojasnil v pismu, a še ni dobil odgovora.
Videl je da se je nekaj premaknilo v grmu. "Bonjour!" je zaklica premikajoči se osebi v francoščini.

May se je tokrat podala na sprehod po potkah ki so se prepletale po travnikih.Sama.Sicer to za njo ni bilo ne vem kako nenavadno, a vseeno je bilo malo čudno.Potem se je usedla na bljižnjo klopco in v roke uzela svojo palico.Vedno jo je imela s seboj.Zato, ker je bila njena palica tako posebna.Vsaj zanjo.Imela je že družinsko tradicijo.A s tem se sedaj May ni preveč ubadala.Hitro jo je pospravila nazaj v torbico in zastrmela po okolju.Za klopico je stalo grmovje in za grmovjem je nekdo v francoščini pozdravil.Ker je bila May sama v bljižini je domnevala da je bil pozdrav namenjen njej.Vstala je in se obrnila ter zagledala svojega prijatelja.''Živijo.'''ga je pozdravila nazaj v angleščini.Nikoli ni marala govoriti francosko, čeprav je jezik obvladala.''Kaj pa ti počneš tu?''je še dodala in Cassiusu namenila majcen nasmešek.

Cassius je zagledal neznano dekle. Očitno ni znala govoriti francosko in ga je pozdravila angleško. "Dobr dam!" ji je veselo odvrnil, vedoč da je njegova angleščina katostrofalna.
Veselo se je nasmehnil in ji odvrnil:"Pliče sm a spreod!" Vedel je da ga ne bo razumela, a je upal da bo na koncu le ugotovila da ne zna govoriti angleško. Še enkrat jo je pogledal."Cassius Orion Coleridge Theroux!" se je vljudno predstavil.

Arwen je lahkotno prikorakala v park in se ustavila. Ozrla se je naokoli in kod ponavadi, so bile največje in najbolj odaljene klopce zasedene, ni se čudila saj so bile te klopce tako imenovano, rezervirane za spolzgadovce. Skoraj polovica doma je bila tam. Arwen je naredila nekaj korakov naprej in se vzvišano, kraljevsko vsedla na eno izmed klopc in počakala Melory. Popravila si je svoje dolge, nakodrane lase in se zazrla naravnost predse, namreč ni hotela gledati proti spolzgadovcem.

Melory je veselo prišla za Arwen in se usedla zraven nje: "Uau, danes pa je tukaj ful ljudi!" je začudeno rekla in pogledala naokoli, bilo jih je res veliko, a to je ni motilo.
Njeni lasje so spremenili odtenek na malce svetlejšo rjavo barvo, a oči je kot ponavadi obdržala normalne. Pogledala je v jasno nebo, ki je bilo tako lepe modre barve, da ga ni mogla nehati opazovati, skoraj nobenega oblaka ni bilo na njem. Tisti dan je bil lep in sončen, ravno pravšnji, za pohajanje naokoli, a Melory je bila še vedno malo utrujena zaradi tiste tekočine, ki ji jo je dala madam Pomfrey.

Arwen jo je pogledala in ji rekla " ni čudno, da je toliko ljudi tukaj, saj so sami spolzgadovci, ki načrtujejo zaroto proti nama" zlobno se je nasmejala, nato pa se zazrla v nebo. " Res lep dan, čeprav sem že malo izmučena, vendar se imam prav lepo" . Ozrla se je proti spolzgadovcem, nekateri so zlobno gledali v njiju, a ona se je samo smejala, bilo ji je vsejeno pa tudi, če jo mučijo, bilo ji je lepo kot ji že dolgo ni bilo. Pozabila je na žalost za, sedaj že nekaj mesecov pokojnim prijateljem, bila je vesela saj je dobila novo prijateljico. Pogledala je zopet k spolzgadovcem in dejala Melory " naveličana sem njihovih pogledov,šla bm do jezera, pridruži se mi malo kasneje, da nebodo mislili, da sva ves čas skupaj, ker naju je strah,da bi naju napadli pridi čez pet minut ali nekaj podobnega za mano" . Vstala je in odšla.

Melory ji je pokimala in se naslonila nazaj na klopco. Zopet je pogledala v nebo, ki jo je spominjalo na mamo. Vsa svetloba, prazvaprav vse kar je bilo svetlo jo je spominjalo nanjo. Razmišljala je, če bo vedno tako, če bo vedno ko bo pogledala v nebo videla mamin nasmejani obraz. Melory je bila tako podobna svoji mami, tako so ji vsi pravili. Obe sta bili metamorfa, a v svoji vsakdanji obliki sta si bili tudi popolnoma enaki. Obe sta se na enak način jezile, zabavale in veselile. Obe se nista bali smrti in obe sta neprestano tvegali, a med njima je bila ena sama razlika; mama je oboževala spolzgadovce in je bila nekoč celo ena izmed njih. Melory pa jih je sovražila in vse od mamine smrti se je popolnoma odtujila od družine, ker ji tam nihče ni bil preveč podoben. Še vedno jih je imela rada, a ni se več ubadala z njimi.
Nenadoma se je zavedala, da se je popolnoma zamislila in niti ni opazila koliko časa je minilo. Tiho in počasi je vstala in odkorakala k jezeru.