Gryfondom

Lelya je stopila v dnevno sobo in s pogledom zaobjela prostor. Vedno se je rada vračala sem, saj je bil to njen drugi dom. Odložila je torbo ob najbližjo mizo in nevede zavzela mesto, kjer je trojica najraje sedela. Odločila se je, da bo to postal njen najljubši naslanjač. Spominjal jo je na njihov naslonjač doma, poleg tega pa je deloval še bolj domače, saj je bil ob strani nekoliko zašit. Potegnila je knjige iz torbe in se lotila naloge za napoje. Končala jo je šele po debelih dveh urah. Nemirno je zastokala in si z roko zdrsnila skozi lase, ki so ji od napetosti stali v vse mogoče smeri. Odločno je zaprla knjigo in stlačila pero nazaj v torbo. Ozrla se je po sobi, saj je upala, da bo zagledala kakšen znan obraz. No, zagledala je znane lase, ki so se veselo svetlikali. "Melory!" se je zadrla čez sobo, ne da bi se zmenila za očitajoče poglede nekaterih učencev. Naj se grejo pa ven učiti, če jim kaj ni prav. Veselo ji je pomahala in pomignila naj prisede.

Melory je bial zopet dobre volje in zato je imela kot ponavadi elektično modre oči in temne lesketajoče lase. Veselo je pomahala Layli in prisedla. Zagledala je knjigo o napojih in se spomnila, da sama še ni napisala domače naloge. "Uau, ti je uspelo napisati? Jaz nisem še niti začela..." je rekla in se nasmehnila, preprosto ni se ji dalo ubadati z nalogami do zadnjega trenutka, potem pa je vse zelo natančno naredila, pa čeprav je porabila celo noč.

Leyla se je nasmehnila in razgrnila meter in pol dolg pergament. "Ja, nekako se mi je ravno dalo, pa sem se malo potrudila." Tekst so med drugim krasile natačno izrisane skice. "Saj lahko prepišeš, če hočeš," je ponudila Melory. V tistem se ji je nekaj podrgnilo pod nogami. "Rea!" se je razveselila svoje mačke in si jo dvignila v naročje. "In kaj si delala med poletnimi počitnicami?" je vprašala Melory ter odsotno božala svojo mačko. "Midve sva se imeli kar lepo, kajne?" Mačka ji je nekaj odpredla nazaj. "Saj vem," je zavzdihnila Leyla, "res je bil lep. Maček, namreč," je prevedla Melory. "Vendar je pobegnil dan po tem, ko sta se spoznala. Saj bodo prišli še drugi, ne skrbi," je zamrmrala svoji mački in vrgla učbenik v torbo, saj ga ni več potrebovala.

Melory je zmajala z glavo: "Ne, hvala. Profesor bi takoj opazil, saj veš, da vse takoj opazi. Sploh pa se mi bo kdaj verjetno dalo napisati esej." se je nasmehnila in si popravila lase.
"Oh, boga Rea..." je tiho rekla in pobožala mačko, ki jo je zdaj že dobro poznala.
"Kaj sem delala čez počitnice? Z očetom sva skupaj odšla na obisk k moji babici, bilo je še kar v redu, samo neprestano mi je govorila Kim, ker misli, da sem moja mama. Zadnje čase je malo zmedena in njen maček bi skoraj požrel Skyja." je rekla in se namrščila, ubogi mali Sky je komaj ušel smrti. "Kaj sta pa vidve delali?"

"Midve? Bili sva v Franciji ..." Sklonila se je bližje k Melory in se ozrla naokoli. "S Starši smo šli pogledat še v Godricov dol ... No, videli smo spomenik Lily in Jamesu Potter ter položili rože na njun grob. Zdelo se mi je kot, da sem se dotaknila zgodovine, verjemi. In prisežem, da smo za trenutek videli Harryja in njegovo družino. Ohh, tako žal mi je da nisem stopila do njega." Za trenutek se je izgubila v spominih na počitnice in predramila jo je šele Rea, ki jo je spomnila na božanje z zamahom svojih krempljev. "Au, Rea, saj mi lahko lepo poveš. Ni treba, da me spraskaš do krvi. Hvala že vnaprej," je dodala z rahlim sarkazmom in odsotno počehljala Reo za ušesi. Zarežala se je. "Še cel teden sem govorila samo o tem, da so me imeli doma polna ušesa. Bog, nikoli ga ne bom pozabila. Tega trenutka, namreč." Uživaško se je naslonila nazaj in prekrižala noge. "Torej, kdaj bova šli spet na krajši izlet v kuhinjo?"

"Uau, Francija... In Harry Potter..." je očarano rekla Melory in njene oči sos e še posvetlile in še bolj napolnile z energijo. "Upam samo, da ne boš še tukaj vsem naokoli razlagala..." se je zasmejala in spet je postala normalna.
"Kuhinja, sliši se dobro..." se je namuznila Melory in se poizkuašala spomniti zadnjega izleta v kuhinjo. "Kaj nama niso zadnjič pripravili celo pojedino, da potem še naslednji dan nisva nič jedli?" se je zasmejala ob spominu na vilince.

Emma se je zarežala. "Seveda, šla bom do vsakega posebej in mu razlagala da sem srečala Harryja Potterja osebno." Ob spominu na pojedino, ki so jima jo pripravili vilinci pa je veselo zastokala. "Mmm. Danes ponoči imam čisto slučajno čas, kaj praviš?" Oči so se ji zasvetile, kot vedno, ko je pripravljala kakšne podvige, ki jih šolski pravilnik ni predvideval. "Upam samo, da se Colibri ne bo spomnil, da je dežuren. Ubogi revež, še zdaj ne ve kaj se mu je zgodilo lani, se spomniš?" Zahihitala se je kot otročja dvanajstletnica ob spominu na Colibrija, ki dekleti prepričuje, da morata nujno v kuhinjo, saj ju tam čakajo vilinci ... No, naslednje jutro je izgledal kot bi imel blagega mačka. Tudi uroki mu niso šli popolnoma in razred je razspustil že po desetih minutah. "Pogledala je na uro. Torej, čz dve uri se bova odpravili. Ob pol enajstih so tako ali tako že vsi v posteljah."

Melory se je tudi zasmejala in takoj prikimala: "Ja, danes ponoči. Nova pojedina! Jutri zjutraj pa ne bom mogla vstat, ker se bom tako najedla." Spet se je zasmejala.
"Bogi Colibri, vedno se mu kaj čudnega zgodi..." se je zahihitala ob spominu na Colibrija.
Pogledala je po snevni sobi in zopet prikimala: "Ja, kmalu bojo šli spat, tisti tam v kotu že napol spijo, upam samo, da ne zaspijo kar tukja." Opazovala je skupino ki je zehala v enemu izmed kotov.

"Hmm ..." Lelya se je zamislila. Od poletja ji je ostalo še nekaj govnobomb in če se najkasneje do desetih ne bojo spravili spat jih bo pač uporabila. Ali pa bo prosila Skorajbrezglavega Nicka, da jih spravi spat. Recimo tako, da pripelje Krvavega barona. Zarežala se je bo misli, na krvavega barona, kako izgubljeno pluje po dnevni sobi in se trudi, da ne bi po pomoti zdrsnil skozi kakšen 'umazan' gryfondomovski predmet. Potem pa se je spomnila, da je pravzaprav predstavnica in jim lahko reče naj se spravijo spat. Pogledala je na uro in zastokala. Do pol desetih je manjkalo še pet minut. "Ob desetih jih bom nagnala spat," je tiho spregovorila in se ozrla naokoli, če slučajno kdo posluša. "Potem greva pa v akcijo."

Melory je tudi razmišljala, kako bi se lahko znebile ostalih, ko se je Layla spomnila, da je predstavnica Gryfondoma. "Dobra ideja, še sreča, da sva prijateljici." se je zahihitala in se namuznila: "Čeprav, nekateri ne bodo preveč zadovoljni s tvojim ukazom, te bojo vseeno ubogali." nasmehnila se je.
"Komaj čakam akcijo, spet sem lačna..." je tiho rekla, saj je pred kratkim jedla, a to ji ni preveč pomagalo, ko pa je bila že lačna. Ni vedela, kako ji uspeva vedno biti lačna, če se je prav spomnila sta se z laylo spoprijateljili ravno v kuhinji, ko je odšla na enega izmed svojih rednih obiskov.

Leyla je skoraj zapredla, ko se je naslonila nazaj in zaprla oči. Ura je bila zdaj šet do desetih in skoraj vsi so že bili v posteljah, samo trije fantje so še vztrajali. Leyla je vedela, da ne spadajo med tiste z najvišjim inteligenčnim količnikom, zato se ni pretirano vznemirjala. Preprosto je počakala, da je ura odbila deset in nato stopila do njih. "Bi se spravili spat, mogoče?" Samo butasto so jo pogledali. Zavzdihnila je. "Glejte, ne glede na to, kaj si zdajle mislite vas bom prosila, da greste spat ... Oziroma, sploh ne bom prosila. Lahko noč." Ko je videla, da so končno dojeli njeno blago grožnjo se je veselo zahihitala. Počakala je, da so se odmajali po stopnišču, nato, pa se obrnila k Melory. "Greva zdaj?"

((Piši naprej v kuhinji))