Serena besedila in grafike

Ja Serena tudi piše razne zgodbice, dela tud neki avijev ampak ti so bolj kiljavi, tk da naročil raj ne sprejemam.

Eden mojih naljubših spisanih del je tale zgodbica:

Mož iz teme


V moji sobi je skoraj čista tema. Le šibek soj svetlobe iz ekrana osvetljuje delček sobe. Jaz sedim na stolu, polovica obraza mi je osvetljena druga pa je skrita v temi. Oči mi nemo zrejo skozi okno v zvezdnato nebo. Vse nekako miruje kot majhno jezerce le moje misli divjajo kot bi bežale pred divjo poplavo.
Zakaj preprosto ne morem biti drugačna. Zanimiva za okolico? In zakaj enostavno ne morem biti ponosna na to kar sem si ustvarila sama?
Množica vprašanj me spravlja v depresijo. Duša mi kriči, išče izhod, trga vrvi ki jo utesnjujejo. Zdi se, kot da jo bo razgnalo po šivih, kateri držijo skupaj vse tiste koščke, ki so nekoč zaradi krutosti ljudi izgubili pomen in pokvarili mojo osebnost.
Počasi vstanem in se naslonim na okensko polico. Tolikokrat mi je trdna delala družbo. Odprem si še okno in veter mi zabija hlad v bleda lica. Pogledam v nebo in se sprašujem, če vsaka moja solza prižge eno zvezdo na nebu. Ker je zvezd tudi tako ogromno kot mojih neustavljivih solz. Spustim pogled na cesto. Vonj novega asfalta me spravlja ob živce. A še preden bi lahko zaprla okno in nehala vohati obupni vonj, po cesti prikoraka postava. Kljub mrazu divjega vetra nosi črno srajco in hlače bež barve. Njeni koraki so umirjeni, kot da zanjo ne bi obstajal zunanji svet. Moje dihanje se usklajuje z njenimi koraki. In z vsakim novim bolj in bolj spoznavam da je postava moški. Obraz ima bled porezan. Njegove roke mlahavo visijo proti tlom. Naenkrat se ustavi. Moj dih sunkoma obstane. Kot bi me slišal, se z obrazom obrne proti meni. Njegove oči poiščejo moje, ki ga vneto preiskujejo. Počasi prične korakati bližje meni, pod moje okno. Srce mi divje utripa, on divje hodi. »Kdo si, kaj hočeš?«, ga šepetaje vprašam, ko že stoji pod mojim oknom. Samo gleda me in po dolgih sekundah končno spregovori. »Sem ti. Ti si jaz.«. Njegov odgovor me šokira in nevedno zmajem z glavo. Razume me. »Poglej kaj so storili iz tebe. Poglej kaj so storili iz tvoje duše«. Razpre si srajco in mi pokaže brazgotine, milijone šivov. Potem pa dvigne roko. Na njej se mu dela nova brazgotina. »Vidiš. Kadar trpiš, se ta bolečina zareže name. In kar vidiš na meni, kar ti govorim… Vse to si ti. Vse te zareze so tvoje trpljenje. Mnogo jih je že. Mnogo jih še bo. Le da boš ti enkrat imela rano zaceljeno, jaz, tvoja duša pa bo to sprejela nase in nosila to na sebi večno«. Zrem v moškega pred seboj. Vse to naj bi bila jaz? Moja notranja podoba? Obupen človek sem. Mož me spet sliši in razume. »Ne misli, da si slaba oseba. Vse te brazgotine te namreč delajo tako kot si. Dobro na notri. Čeprav ti misliš, da si obupna«. Divje odkimam. »Lažeš! Nikoli nisem bila dobra, nikoli ne bom. Svet me dela kruto«. Mirno me gleda, ne zbode ga to, da sem ga pravzaprav nadrla in ozmerjala z lažnivcem. »Glej…«, mi zamrmra in priprem veke. Z roko poboža po svoji koži, na katerem mestu se skriva srce. Koža rdeče zažari. »Zato mi je vedno tako toplo. Zaradi tega srca. Te močne in silne volje, ki vedno najde željo po vztrajanju. In zapomni si! Jaz sem ti. Ti si jaz. Skupaj sva eno. Skupaj sva angel«.
Ko to izgovori, v trenutku izgine. Z roko hočem ujeti nekaj a v dlan zajamem samo zrak. Spomnim se njegovih besed. Zaprem oči in se z rokami objamem. Vidim njega. Moža brazgotinarja. Vidim njo. Mojo dušo.
--------------------------------------
Še ene par primerkov avijev

Mmm. I like it. <3 Šeee!